Srečanja z mrtvimi se najpogosteje dogajajo v sanjah. Po navadi so takšne sanje pozitivne in nam dajejo priložnost, da se na podzavestni ravni poslovimo in sprejmemo izgubo ljubljenih.

Čeprav ne verjamete v duhove oziroma v možnost, da bi se vam ljubljena oseba, ki je preminila, na neki način javi z drugega sveta, obstajajo velike možnosti, da boste vsaj enkrat sanjali o njej. Na ta način se lažje poslovimo od ljubljenih, zlasti če si v času življenja nismo povedali vsega in čutimo potrebo, da bi to razrešili.

Raziskava, ki so jo opravili pred leti, je vključevala 2000 anketirancev, od katerih jih okrog 20 odstotkov verjame, da so vsaj enkrat v življenju komunicirali s pokojnimi. Raziskovalci so se omejili samo na tiste, ki so prepričani, da so se jim mrtvi javili spontano, torej brez posredovanja medija, jasnovidca, hipnotizerja ali kakšnih posebnih obredov za klicanje duhov. Čeprav se ob srečanju s pokojnikom marsikdo prestraši in v prvem hipu pomisli, da je izgubil razum, se takšni stiki po navadi izkažejo za pozitivne, saj blažijo bolečino ob izgubi ljubljene osebe, dajejo uteho in spodbujajo hitrejšo čustveno ter duhovno zdravljenje.

profimedia-0034991846
Pokojniki nas najraje obiščejo v sanjah.
Profimedia

Resnična izkušnja ali šesti čut

Raziskovalca spiritualnih izkušenj Bill in Judy Guggenheim, ki sta o svojih ugotovitvah napisala knjigo, pravita, da je težko ugotoviti, zakaj nekateri ljudje doživijo komunikacijo z duhom ljubljenega pokojnika, drugi pa ne. Menita, da lahko strah pred smrtjo, jeza in dolgotrajna težka žalost vplivajo na to, da se zapremo pred takšno izkušnjo. Številni ateisti, agnostiki in skeptiki ne verjamejo v možnost komuniciranja z mrtvimi in se držijo teorije, da gre za halucinacije, ki jih lahko povzročijo globoka žalost, fantazije in neznosna želja, da bi vsaj še enkrat videli ljubljeno osebo.

V istem trenutku smrt in srečanje s pokojnim

Bill in Judy sta sistematizirala predpostavke komunikacije s preminulimi. Prva je čas: veliko je tistih, ki trdijo, da so stik s pokojnikom doživeli, še preden so izvedeli za njegovo hitro smrt. To pomeni, da še niso bili v fazi žalosti, ki bi lahko povzročila halucinacije. Poleg tega se smrt in komunikacija živega z mrtvim največkrat zgodita istočasno. Drugi pomenljiv znak pa je ta, da veliko ljudi doživi srečanje s pokojnikom šele pet, deset ali celo trideset let po smrti ljubljene osebe.

Takrat je aktivno žalovanje že zaključeno, sporočila pa so lahko zelo pomembna. Pokojniki se največkrat javijo zato, da bi nas zaščitili. Lahko se zgodi, da nam dajo zelo jasno sporočilo, naj denimo preverimo zavore v avtomobilu, zapustimo določeno stavbo ali se odpovemo potovanju z letalom … Potem pa se zgodi nesreča, ki je povezana prav s tistim, na kar so nas opozorili.