Jeza je naše najbolj nerazumljeno čustvo, je prepričana dr. Špelca Morojna, ki o sebi pravi, da je večna učenka, predana mentorica za osebni in poslovni uspeh, predvsem pa mama treh najstnikov, ki jo nenehno učijo.

morojna knjiga
Špleca s svojimi otroki
Osebni arhiv

Eno najpomembnejših poglavij, ki ga je predelala z njihovo pomočjo, je bilo prav o jezi, enem najmočnejših čustev. Vsak od njenih otrok jo izraža drugače, za njo pa se pri vsakem skriva nekaj drugega. Imela je torej odličen poligon za učenje in vajo. Svoje izkušnje, podkrepljene z bogatim strokovnim znanjem o čustvih, ki si ga nabira že od šestindvajsetega leta, je zbrala v knjižici Kako najstniku (in ostalim ljudem okoli sebe) pomagati izraziti jezo, ki bo marsikomu pomagala krmariti med izbruhi.

»Ljudje imamo veliko slabih izkušenj z jezo, zato se je bojimo ali jo obsojamo,« razlaga dr. Morojna. Ampak vsa čustva so v našem življenju zato, da nam pomagajo. »Jeza je naravna reakcija na nekaj, kar za nas ni zdravo in nas ne podpira. Telo z jezo pošilja opozorilo, da je treba nekaj spremeniti. Ljudje ne ločimo zdrave jeze in jeze, ki nastane kot čustvena reakcija. Slednja prinaša škodo v odnosih in nam, zato jo je dobro prepoznati. Kadar recimo izbruhnemo na otroka, ker ni pospravil čevljev, bomo, če bomo iskreni do sebe, ugotovili, da se za tem skrivajo naše težave, zaskrbljenost, morda žalost ali razočaranje. V tem primeru jeza prikriva nekaj v nas. Zdrava jeza pa je energija moči in odločnosti, ki se v nas prebudi, kadar nekdo prestopi naše meje, kadar naše potrebe niso izpolnjene ali kadar se v nas dogaja nekaj, kar ni v skladu z našo notranjo resnico. Zdravo jezo je pametno začutiti in si jo priznati. Mnogi pa to čustvo potlačijo, ker se bojijo čustvene reakcije in jo ustavijo, ko bi se morali postaviti zase. Obrnejo jo navznoter, zaradi česar se lahko čez čas pojavijo zdravstvene težave.«

Zdravo jezo si moramo dovoliti

»Meni zelo pomaga, če si naglas rečem: 'Jezna sem.' Ko to izrečem, pomeni, da sem zaobjela energijo v sebi, in to je gorivo za odločnost; če nekdo prekorači naše meje, se začnemo postavljati zase. Potem, recimo, otroku odločno povemo, kakšne bodo posledice, če ne bo naredil, kar ste se dogovorili. Če začutim jezo in to odločno in spoštljivo povem, me vzamejo resno. Ko se jeze zavem, jo poiščem v telesu, naglas rečem, da sem jezna, potem pa jo sprostim in ustvarim novo rešitev. Kadar si dovolj jezen, najdeš svojo moč, ki pa jo je treba pokazati spoštljivo.« To je bistvo njene metode F.E.E.L., ki je plod dolgoletnih izkušenj in izobraževanja. Špelca Morojna se namreč že več kot petindvajset let izobražuje na različnih področjih. Potem ko je doktorirala na fakulteti za računalništvo in informatiko v Mariboru, je bila prva slovenska svetovalka za dojenje in ustanoviteljica organizacije za obporodno pomoč Štorklja. Končala je štiriletno šolanje za bioenergetsko zdravljenje ter psihologijo uma in telesa na šoli za energetsko zdravilstvo dr. Barbare Brennan, tam je zaključila še dveletni nadaljevalni program. Odtlej svoje psihološko in terapevtsko znanje poglablja tako, da se sedemkrat na leto odpravi čez lužo. »Svoje poslanstvo čutim v tem, da ljudi učim, kako ločiti pristna čustva od čustvenih reakcij. Nekdo nam mora povedati, da je jeza dobra stvar. Čustva najbolje začutimo v telesu, zato je dobro, da se naučimo opazovati svoje telo. Sčasoma bomo tako vedno bolj vešči razbiranja čustev, ki so v nas. Ne rečejo zaman – na jetra mi greš, na živce mi greš, želodec se mi obrača, noge so mi otrpnile … Postati moramo čim bolj čustveno pismeni. O tem tudi govori moja metoda F.E.E.L., ki je avtorsko zaščitena na svetovni ravni.« Največje učitelje pa ima, kot že rečeno, doma. »Najstniki se po naravi osvobajajo od nas, staršev. Trgajo stare okvirje in ne sprejemajo našega razmišljanja. Biti moramo hudo fleksibilni, da gremo v korak z njihovim razmišljanjem.« Po njenih izkušnjah najstnik izraža jezo na tri načine: čezmerno ter večkrat eksplozivno in neprimerno, posredno (spravi se na šibkejšega) ali se kako drugače upira (ne sodeluje, ne dela za šolo …), ali pa se zapre in nekako skuša preživeti, dokler ne bo odrasel in svoboden. Doma ima vse tri primere. 

Eksplozivni najstnik

»Pri njem se vse zgodi v sekundi. Kadar je bilo zares hudo, pri mojem prvorojencu ni nič delovalo – ne sočutje, ne ljubezen, niti postavljanje meja. Ko je bil star enajst let, sem ugotovila, da sem vsakič, ko je prišlo do prepira, zmrznila zaradi svoje izkušnje z agresijo v mladosti. Namesto da bi reagirala kot starš, sem bila prestrašena punčka. Začela sem sistematično zdraviti svoj strah. Ko sem to pozdravila, sem ob sinu postala odločnejša, bolj sem razumela njegove potrebe in mu postavljala meje, te je tudi upošteval.« Če se ob najstnikovem eksplozivnem izbruhu ustrašimo in zmrznemo, ne moremo biti tisti steber, ki ga potrebuje. »Druga stvar pa je, da najstniki na tak način velikokrat tudi izražajo naša neizražena čustva. Tak otrok je izredno senzitiven in je naše ogledalo. Izražal bo, kar imamo mi v sebi potlačeno. Če je med nama napetost, bo otrok to začutil in začel noreti. Mi ga mirimo, a je samo še slabše. Kadar je začel tečnariti, sem se vprašala, kaj se dogaja v meni. Vedno sem našla neko svoje čustvo, recimo razočaranje. Pomagalo je, če sem samo naglas povedala: 'Zdajle sem razočarana, ampak to nima nobene zveze s tabo,' pa je bilo, kot bi zamenjala program, bil je v redu. Otroci nas res učijo, kako naj bomo iskreni sami s sabo. Še prej, preden se začnem poglabljati, pa seveda preverim, ali je slučajno lačen ali zaspan,« se nasmeji. 

Najstnik, ki jezo izraža posredno

Drugi tip najstnikov se spravlja na sorojence, na živali. Tako jezo izraža njen drugi sin. »To se lahko dogaja več dni – postane žaljiv ali gospodovalen do mlajše sestre, poniževalen, kar nekaj se pritožuje ali neha sodelovati. Na klasičen način bi ga začela vzgajati, mu postavljati meje, se zapletati v njegovo zgodbo. Če mi recimo reče, zakaj sem sestri nekaj kupila, njemu pa ne, in se potem začnem z njim o tem pregovarjati, je konec. Zelo pomembno je, da se ne zapletamo v zgodbo in se otroku posvetimo. Ugotoviti poskušam, kaj v resnici potrebuje, kaj čuti. 'Si žalosten?' ga vprašam, pa reče: 'Ne, jezen sem. Nimaš me zares rada.' Takrat sedem k njemu, ga objamem in mu povem, da ga imam zelo rada. Ključ je, da se ponovno poveževa. Ko je bil majhen, sva prebrala pravljico, zdaj pa skupaj odigrava tudi računalniško igrico ali pogledava video. Velikokrat se zjoče in potem je kot nov in tudi do sestre je spet prijazen. Drugi sin z jezo izraža svoje neizpolnjene potrebe, ko za to poskrbim, je povsem drugače.«

Zaprejo se in ne povejo, kaj jih muči

Tretji tip najstnikov pa ne pove, kaj ga muči, le čez čas udari z ostrimi besedami točno tja, kjer boli. Zlahka se zapletemo, ker hočemo vzgajati, a s tem ničesar ne rešimo. Tak otrok sam ve, da ni bilo prav, kar je rekel, zato moraš najti nežnejšo pot, da se odpre. Takšna je njena hčerka. »Če takega otroka vprašaš, kaj je narobe, bo rekel 'nič' ali pa 'ti že veš'. Pri hčerki se moram res potruditi. Vzamem si čas in se ji poskušam približati. Zmasiram jo, počešem, pripravim čaj, skupaj pogledava film, počneva skratka nekaj nežnega, kar naju povezuje, da se med nama lahko vzpostavi zaupljivo ozračje. Ključ do uspeha je, da se približujemo počasi, nevsiljivo. Kot bi z dlanjo talila led. In potem izpove in izjoče vse, kar jo je prizadelo. Nikoli je ne vprašam, kaj je narobe, ker ni nič narobe, vprašam jo, kaj čuti. Ključno je, da ji ne pametujem, ničesar ne svetujem, bolje je, če sem tiho, poslušam in zaupam, da ona zmore ter dobi občutek, da ji mama zaupa. Tudi ona je potem kot prerojena. Ni več niti sledu o besednih puščicah, oblakec se umakne in spet je kot sonček.« 

Prekinimo družinske vzorce

Zaradi vzorcev, ki smo jih dobili v svoji družini, se starši dostikrat ne znamo pravilno odzvati na jezne izbruhe naših otrok. »Pri eksplozivnem najstniku se ustrašimo in si nadenemo masko moči, pri drugem se zapletemo v vsebino, namesto da bi raziskali njegove potrebe, pri tretjem ne opazimo prizadetosti, ki se skriva za njihovimi puščicami. Dostikrat tudi ne vemo, kako se lotiti te prizadetosti, svetujemo, pametujemo, rešujemo, namesto da smo samo sočutno prisotni. Da otroku recimo rečemo: 'Ti kar joči, jaz sem tukaj zate.' Če mu dovolimo, da zdravo izrazi svoja čustva, bo vse skupaj zelo hitro mimo.« Knjiga, ki so jo pravzaprav zapisale njene lastne in bogate strokovne izkušnje ter je nastala povsem spontano, bo dobrodošla za vsakogar, ne samo za starše najstnikov, saj bomo z njo lahko bolje razumeli to tolikokrat nerazumljeno čustvo, ga lažje izrazili in uporabili za svojega zaveznika in ne sovražnika. 

Zaupanje v otroka in lastno odločitev

Eno leto je že, kar je Špelčin najstarejši sin, strastni ljubitelj raket in programiranja, objavil svojo prvo aplikacijo – simulator Spacetflight. Naredil je pravo simulacijo rakete, ki jo sestavite sami. Raketa odleti do Lune, Marsa in še kam, tam pristane in se vrne. Doslej je doživela štiri milijone in pol prenosov. Vse to je za mamo in zanj velika potrditev za vztrajanje na prav posebni poti, ki je bila za oba precej težka in negotova. Fant je bil namreč poseben – genialen v nekaterih predmetih, blestel je v matematiki, zelo lepo risal, obvladal slike v 3D, za predmete, ki se mu niso zdeli pomembni, pa se ni niti malo potrudil. »Obiskoval je waldorfsko osnovno šolo, a se je tam zaradi svoje posebnosti vedno počutil, kot da ne sodi tja, in bil zato nemalokrat socialno problematičen – naredil je kakšno neumnost, bil kaznovan …« Ker je preskočil šesti razred – intelektualno je bil za to dozorel, socialno pa ne, je Špelca Morojna prosila učitelje, ali lahko ponavlja zadnji razred, a so ji učitelji priznali, da ne zadovoljujejo njegovih potreb po znanju. Ker je imel leto dni prednosti pred vrstniki, se je odločila, da poskusijo s šolanjem doma. »Sin se je umiril in delal svoje, študiral preko spletnega kanala YouTube ter v tekoči angleščini in španščini obvladal vedno več znanja, o katerem se meni še sanja ne.« Vmes so bila težka obdobja, saj se je počutil osamljenega, odrinjenega. »Šel je skozi obdobja težkih čustev. Izjemno mu je pomagala moja F.E.E.L. sočutna vzgoja z zdravimi mejami. 'Ne, čustva niso razbijanje po hiši, tega ne delamo. Kaj čutiš? Ob tebi sem, kakšna čustva imaš?' sem ga spraševala. Sipalo se je in sipalo, včasih po uro in več …, a bila sem ob njem in vsakič, ko sva imela tako seanso, je bil kot prerojen. Včasih tri zaporedne dneve, pa 14 dni nič, pa spet … po potrebi. Kakšni dve leti,« piše Špelca na svojem blogu. »Vmes je začel z resnim programiranjem igric za telefone. Popolnoma sam se je namreč naučil programirati pri enajstih letih.« Rezultat vseh teh dvomov in zaupanja, čustev, kriz, medsebojne ljubezni in podpore je prav prej omenjeni uspeh, Špelca pa pravi, da so se ji poplačala leta zaupanja, da je vzdržala brez kančka potrditve od zunaj. »Samo zaupanje v svoje srce in v njegovo pot sem imela. Vedela sem, da se Vesolje ni moglo zmotiti, da me uči, da nas vse skupaj vodi v sanje, ki jih še ne poznamo.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 6, 5. 2. 2019.
Zarja št. 6, 5. 2. 2019
Zarja št. 6, 5. 2. 2019