Tako je v navadi, tako je lepo, tako so počeli naši starši in njihovi starši in tudi mi želimo svojim otrokom pričarati tisto pravljično skrivnostnost, ki smo jo ob božičnih in novoletnih praznikih nekdaj občutili sami.

Tiha zbranost ob zimskih, veselega pričakovanja polnih prazničnih večerih, ko je doma toplo, zunaj pa stiska mraz, in občutek, da nadaljujemo nekaj, kar počno ljudje že zelo dolgo, sta pravzaprav dovolj spodbudna, da ta običaj ponavljamo iz leta v leto in ga prenašamo na potomce. In čeprav se po smislu šege največkrat niti ne sprašujemo več, živi nekje globoko v nas občutek pradavnega pomena.

Simbolni pomen okrašene božične smrečice, ki je središče domačega božičnega praznovanja, je zelo star. Zimzeleno drevo je povezano s prastaro predstavo o drevesu življenja in že dosti prej, preden je postalo simbol božiča, je bilo poganski simbol upanja in veselja. Krščanstvo je dalo pozneje temu in drugim starim, globoko v človeka vsajenim verovanjem novo vsebino in pomen. Starodavna poganska šega, rojena iz prvotne vere v čarodejno moč zimzelenega rastlinja, pretkana s krščansko simboliko, živi še danes in tudi okrašeno zimzeleno drevo, ki so ga častili davni predniki, se je v naš čas ohranilo kot božično drevesce.

Skrivnostni čar božičnega drevesca

Okrašena božična smrečica ali jelka, kakršno doma postavljamo danes, se je v naših krajih začela uveljavljati šele proti koncu 19. stoletja. Sprva so jo imeli samo v naše kraje priseljeni nemški uradniki, trgovci in obrtniki in njihov zgled je le počasi prodiral med slovensko meščanstvo, ki je navado docela osvojilo šele do prve svetovne vojne. Med Slovenci je šega sprva veljala za nemško in med katoliki za protestantsko. Na kmetih je bilo okrašeno božično drevesce še dolgo popolnoma neznano, pozneje pa je začelo tudi na podeželju izpodrivati drug, podoben starodaven običaj, ki je bil marsikje živ še vse do srede 20. stoletja: ljudje so ob božiču neokrašene ali le preprosto okrašene smrečice zatikali v sneg pred hišo ali zataknili v ograjo, pogosto pa so jih obešali tudi v hišo, v bogkov kot nad mizo ali pod strop sredi sobe, vendar običajno z vrhom navzdol. In če so jih krasili, so obesili nanje jabolka, orehe, lešnike ali doma napečeno pecivo, svečk pa ne, saj je bil strah pred požarom prevelik.

božično drevo

Današnje božično drevesce, tako, ki stoji na tleh in je ovešeno z najrazličnejšimi umetelno izdelanimi okraski ter polno lučk, ima korenine torej na severu, na nemških tleh, njegova izjemno slikovita zgodovina pa sega daleč nazaj v srednji vek. Ob smreki in jelki so uporabljali tudi pušpan, božje drevce in tiso, vsekakor pa predvsem tisto drevje in grmovje, ki je raslo v okolici. Iglavce za božična drevesca so začeli saditi šele veliko pozneje, vendar je bila že v 19. stoletju, ko je stekla železnica, trgovina z njimi precej donosna.

Najstarejši okraski so bili taki, ki se jih je dalo pojesti. Starodavna navada je bila, da so okrašena drevesca nosili naokrog, na koncu, po praznikih, pa so jih seveda »obrali«. Že Luther se je zavzel za to, da bi tako obiranje darov z drevesc pripadlo otrokom in revežem. Ob različnih sadežih, medenih in drugih piškotih ter oblatih so se kot okraski že daleč nazaj uveljavile tudi figurice iz stisnjenega sladkorja, pa marcipana (ki je, mimogrede, že zelo stara iznajdba, saj izvira z začetka 15. stoletja) in traganta. Tragant so pridobivali iz smolasto lepljivega soka rumenkasto belo cvetoče rastline z istim imenom, ki so mu dodali sladkor, beljak in rožno vodo ter tako dobili snov, ki se jo je dalo lepo oblikovati.

V drugi polovici 19. stoletja se je v Nemčiji in na Češkem razcvetelo tovarniško izdelovanje okraskov, ki so jih izvažali po vsej Evropi. Izdelovali so jih iz lesa, voska, porcelana, papirja, potiskanega v žametno žlahtni tehniki kamnotiska, iz papirne kaše (»papirmašeja«) ter vate, ki so jo stiskali v različne oblike. Najlepši in najdragocenejši okraski (žal pa tudi taki, ki so se najhitreje razbili) pa so nastali iz litega ali tankega, krhkega pihanega stekla. Priljubljena je bila tudi steklena volna, ki je na vejicah spominjala na sneg, iz zdrobljenega stekla pa so delali prah, ki so mu rekli beneška rosa, in z njim prekrivali okraske, da so se bolj lesketali. Iz tanke medeninaste pločevine ali žičke so nastajali zlati angelski laščki, ki so jih razprostrli po vejah drevesc ali z njimi umetelno ovili steklene okraske.

božično drevo
arhiv Svet24

Vse te kroglice in figurice ptičev, rib, zvezd, storžev, zvončkov in vsega drugega, pa angelov in Božičkov, imajo starodaven poganski pomen in poznejšo bogato krščansko simboliko, prav vsak okrasek med njimi pa tudi pester zgodovinski razvoj.

Nekateri pomeni so vendarle ostali še živi in tudi premišljevanje o njih je dragocen del tistega skrivnostnega občutja vsakoletnega praznovanja božiča. 

Simbolni pomen okraskov in rastlin

Steklene kroglice na božičnem drevescu spominjajo na jabolko z vso njegovo starodavno simboliko, posebej zanimiv pa je pomen pozlačenih orehov: lupina ponazarja jaslice in je simbolno povezana z lesom križa, sladko jedrce pomeni sladkost božanstva in simbolizira Jezusa, kožica jedra pomeni grenkobo pasijona, olje, ki je v jedrcu, pa je vir svetlobe.

V vseh časih so bili še posebej priljubljeni okraski v obliki ptičkov. Golob simbolizira svetega duha, pav nesmrtnost duše. Danes le še malokdo ve za nekdaj zelo znano legendo, ki osmišlja na božičnem drevescu taščico, ptičko, ki je Jezusu, ko je visel na križu, izpulila iz čela trn in se pri tem ranila v prsi, kjer ima od takrat rdeč madež.

Kraljevska zlata barva okraskov spominja ob božiču na darove, ki jih je novorojenemu detetu prinesel kralj Melhior, Miha, eden treh modrecev z vzhoda, ki so se mu prišli poklonit k jaslicam.

Bodika ali božje drevce v krščanski simboliki s svojimi trni simbolizira Kristusov pasijon, z rdečimi plodovi pa darove svetih treh kraljev. Že keltski svečeniki so verjeli, da božje drevce odganja zle duhove in nesrečo, kasneje pa je dolga stoletja veljalo, da je ta rastlina simbol blagostanja in zadovoljstva v novem letu.

Božje drevce
Bodika ali božje drevce
PS

Bršljan so kot sveto rastlino častili že Egipčani in za njimi stari Grki, ki so ga posvečali bogu vina Dionizu, saj bršljan, tako kot vino, postaja s starostjo vse močnejši. Obenem so mu pripisovali simbolni pomen smrti, saj ovije in zaduši druge rastline. Ker je zimzelen, je imel tudi pomen večnega življenja in tako je postal simbol neminljive časti, z njim so ovenčali glave pesnikov. V krščanskem srednjem veku je simboliziral nesmrtnost duše po smrti telesa in, ovit okrog križa, pripadnost bogu.

Bele omele, ki so ji izjemno čarobno moč pripisovali že Kelti in druga stara ljudstva, krščanska cerkev sprva ni hotela sprejeti v svoj simbolni svet. Pozneje, v srednjem veku, pa je bela omela kljub vsemu postala simbol luči sveta, Kristusa, ki je bil rojen na skrivnosten način.