Bila sem otrok, obkrožen z ljudmi, ki niso znali sprejeti odgovornosti za svoje odnose in nastale situacije.

Mama je odšla pri rosnih 4 letih in se nikoli več vrnila, oče si je zaradi nastale situacije, kateri ni bil kos, nadel obliž, imenovan alkohol. V mladosti so me fantje zapuščali brez besed, brez razlage, nihče ni želel sprejeti odgovornosti za odnos z mano. Vedno je bilo lažje biti razvajen otrok, ki pobegne od situacije, ki ji ni kos. Jaz pa sem svet vedno videla drugače, videla sem, kako se vsi utapljajo v zmedi, ker ne poznajo pravil igre, igre, imenovane življenje.

Vsi poznamo zavetišča za živali in vemo kaj je njihov namen. A kam gredo ljudje, ki so se jih drugi naveličali, ki so se izgubili, za katere ne želi nihče »skrbeti«?

Kje so ta zavetišča za ljudi, ki se nimajo kam zateči, ker če pred samim seboj in pred okolico zapreš edina vrata, ki jih imaš, edino, kamor bi se lahko zatekel, svoje srce, kam potem greš?

Ljudje smo bitja odnosov. Zamislimo si odnose z ljudmi v obliki družin, sodelavcev, ljubimcev, živali ... Kljub temu, da nimamo časa, da bežimo že sami pred seboj, pride v naše življenje oseba, katere namen je zbuditi nas, tisto speče v nas. Vidimo se z osebo, ki je ob nas, izrečemo ji vse možne besede, ki nam jih šepeta vesolje, odnos se začne stopnjevati, poglabljati. Po dolgem času je nekaj spet živo, je nekaj resnično, ni virtualno.  A pride do točke, ko se ustrašimo občutkov, situacij in odrežemo osebo, ki nam je bila blizu, ker situaciji nismo kos, ker ne znamo oz. ne upamo naprej.

Ni pomembno, ali se odnos konča ali ne, ampak, kako se konča. Kaj naredimo za zaključek. Se poslovimo veličastno ali kot razvajen otrok? In kaj se dogaja z drugo osebo, ki je bila ta začasen obliž? Izrabljena, izkoriščena, odvržena po uporabi ...

Kam gredo vse izgubljene, zapuščene osebe? V katero zavetišče? Zaprejo se vase, v svoj svet, toliko bolj močno, kot so to storile pred dogodkom. V tem zavetišču so sami, ni drugih oseb. V tem zavetišču te nihče ne more prizadeti, ker ni vstopa za druge in je na skrivni lokaciji. O tem zavetišču se ne govori, čeprav je najbolj razširjeno območje današnjega časa. To zavetišče se imenuje depresija ali beg v svoj svet.

Kar se dogaja v nastalih situacijah, je ne sprejemanje odgovornosti za odnose. Nekako so nas naučili z zakoni, da smo odgovorni za naše otroke do njihovega 18. leta, da smo odgovorni za naše hišne ljubljenčke, da smo odgovorni za naše materialne stvari, da smo odgovorni na delovnih mestih, v šolah ...

V bistvu nosimo odgovornost le tam, kjer nas zakon ali pravila opozarjajo na to, ker če je nebi nosili, bi bili kaznovani, sankcionirani.

In kako je z odgovornostjo v odnosih? Nikoli slišali za to? Nikoli pomislili na to? Odgovorni smo za odnose, ki jih imamo z ljudmi. Skupaj z njimi krojimo jutrišnji dan, skupaj z njimi gradimo svet za naše otroke. In ja, odgovorni smo, če se tega zavedamo ali ne. A ker živimo na planetu svobodne volje in ker delujemo po načelu udobja in ugodja, lahko enostavno odidemo od ljudi in situacij, ki smo jih ustvarili z njimi, ker nam preprosto niso prijetne, ker nas nič ne omejuje, noben zakon, nobene sankcije ne bo, se pravi, to lahko storimo. Začnemo delovati po formuli razvajenega otroka, ki pač gre, ko mu kaj ni v redu. A to je le potuha današnjega časa in iluzija, ki so nam jo predstavili kot nekaj normalnega in sprejemljivega.

depresija
Kakšne tatuje vi rišete po drugih?
PS

In tako delujemo, a se tega niti ne zavedamo. Navzven igramo super pomembne poslovne moške, ženske, s super urejeno hišo, z na videz nasmejanimi otroki, dobrimi avtomobili, urejenim življenjem, delujemo kot osebe, ki obvladujemo vse nastale situacije. A ko pridemo v situacijo odnosov, kateri nismo kos, začnemo uporabljati razne blažilce, obliže, si omislimo negovalne sestre, imenovane ljubice ali prostitutke, razne serume in čudežne napoje, tako imenovane kemične droge, razne oblike rekreacij, velikokrat kot beg pred nastalo situacijo. Poslužujemo se družbenih omrežij, kjer lahko na enostaven način prikažemo, kako srečni smo. A ko vse to damo na stran, zvečer, ko se uležemo in odstranimo vse te maske, ostanemo sami s seboj.

In vsa ta odgovornost do odnosov, ki je nismo želeli sprejeti, od katere smo pobegnili, se pojavi v svetu kot dogodek. V odnosih smo vse od rojstva pa do smrti in še dlje. Celo življenje smo prepleteni z ljudmi in odnosi, če nam je to všeč ali ne, če to želimo ali ne, in če se zapremo vase in vse ignoriramo, je še vedno tako.

žalost
Kaj mislite, kako se naš beg pred sabo odslikava v svetu?
PS

Zato naslednjič, ko zbežite iz odnosa, ki ste ga sami ustvarili, ko zaprete vrata nekomu, ko nekomu postrežete le drobtine, a imate zase polno mizo, se vprašajte, kakšen pečat puščate na drugih ljudeh, ker vsi ljudje smo tetovirani in vsi smo tetovatorji. Kakšne tatuje vi rišete po drugih? So lepi, prijazni ali ostanki okostnjakovih kosti? In vprašajte se, kam gredo vse te prizadete, zapuščene osebe, ki so velikokrat take zaradi nas, ker ne sprejemamo odgovornosti za odnose z njimi.

Naši otroci si ne želijo igrač iz trgovin, želijo si odnosa z nami, a kaj ko temu v današnjem času velikokrat nismo kos in spet bežimo in jih puščamo same v njihovih malih zavetiščih, medtem ko se oddolžujemo z raznimi nakupi in instant blažilci.

In naj zaključim, da je vsak odnos, ki ga imamo z drugimi, v bistvu odslikava odnosa nas z nami samimi. In če bežimo sami pred seboj in ne sprejmemo odgovornosti za same sebe, kako bomo to odslikali v svetu?

Branka Bilbija
Avtorica članka Branka Katarina Bilbija o sebi
BB