Ko sem pisala o strahu, sem občutila prepričanje, ki ga nezavedno negujem vse od zibelke naprej, da nisem dovolj dobra.

Čeprav sem živela od 4. leta le z očetom, sem se počutila, da sem bolj kot ne samorastnik. Mama je odšla, čez noč, brez razlage, brez besed, brez kuverte, v kateri bi pisalo vsaj zbogom.

Življenje mi je postreglo z izkušnjami, ki jih vidimo le v filmih. A ta film je bil moje življenje. In glavna vloga v njem je bila dana meni, brez predhodne avdicije.

Če je mama šla, potem to pomeni, da nisem dovolj dobra, da nisem vredna ljubezni, da nisem vredna niti razlage. In če sem ostala z očetom, ki se je bolj kot meni predajal pijači, potem res nisem vredna vsega naštetega. In če sem isto razočaranja dobila še od države, ko bi vsaj ona mogla poskrbeti zame, a ni, potem je to resnica. Ena zgodba za drugo so govorile, nisi vredna, nisi vredna. Niso govorile, kričale so. In jaz sem kričala z njimi. To so bili nemi kriki, nihče jih ni slišal. Besede ljudi: "Branka vse te zgodbe te niso niti oplazile! Kako si uspela? Od kje ti moč?"

Ne vem. Verjamem, da je vsa moč, ki jo premore ta svet, v nas samih. Da vse izhaja iz ene točke v nas, da iz tam črpamo moč, resnico, ljubezen. Da je nekaj v nas, kar nam šepeta: "Hodi, nisi sama, vse je z razlogom, spuščaj, dihaj, premaguj, dvigni se, nisi sama, dihaj, še malo, še malo, s tabo smo ..." Ta šepet je bil pri meni tih, skoraj neslišen, a sem ga uspela slišati, vsakič, ko sem bila na dnu, ko mi je nekdo pokazal, kako kruto je življenje, kako nisem vredna ljubezni, kako nisem dovolj dobra ...

Za kaj pri vsem skupaj gre? Občutek grešnosti nam položijo že v maternico, saj smo potomci Adama in Eve, prav tako nam cerkev narekuje, da smo grešniki, da prosimo za odpust svojih grehov. Se pravi smo grešni že samo zato, ker obstajamo. In kako smo lahko dobri, če smo grešni?

Žalost krivda
Občutek grešnosti nam položijo že v maternico.
PS

Velik del občutka 'nisem dovolj dober' dobimo preko vzgoje. Otroci so bitja, nabita z energijo, so zvedavi in radovedni, in ker starši temu niso kos, ga umirijo tako, da mu vcepijo občutek krivde. Ker nagajaš nimam miru, ker si nesramen, sem žalostna, če se ne umiriš, bom šla, če to, potem to. Vse skupaj kaže na zelo pogojno ljubezen. Otroke imamo radi, dokler delajo in so to, kar želimo oz. zahtevamo, da so. To ni niti blizu brezpogojni ljubezni, ki je v naših prvobitnih koreninah, po kateri hrepenimo. Otroke pogosto grajamo, dajemo jih kritike na vsak gib, ki ga naredijo, vcepimo jim občutek nesposobnosti zadostitve kriterijev staršev, kar privede v dejstvo, da niso dovolj dobri, kar privede v prepričanje 'nisem vreden priznanja, nisem vreden zaupanja, nisem vreden ljubezni staršev'. Če vse našteto traja velik del otroštva in še kasneje v odrasli dobi, je neuspeh zagotovljen.

Če v otroku dušimo njegovo ustvarjalnost, radovednost, če ga grajamo, prepovedujejo vse, kar je izven naših meja oz. prepričanj, če jih podimo od sebe, ker želimo svoj mir, potem vedite da ste vzgojili otroka z občutkom, da ni dovolj dober, in kar je najhuje, da ni vreden ljubezni.

Če nisi dovolj dober, ne moreš doseči uspeha na nobenem področju, ker tudi če ga dosežeš, se počutiš, kot da si ga ne zaslužiš, kot da si komu kaj vzel, da to ni tvoje in ostajaš nesrečen kljub uspehu.

Če nisi dovolj dober, nisi vreden ljubezni partnerja, to pa privede s seboj z roko v roki še strah pred zavrnitvijo.

Prepričanje 'nisem dovolj dober' je skupni imenovalec vsem svojim izpeljankam, za kaj vse nisem dovolj dober. In ko se soočaš z enim prepričanjem (npr. nisem dovolj dober v športu), nekaj narediš glede tega in izkoreniniš to prepričanje, še vedno ostane en kup prepričanj, v čem vse nisi dovolj dober. Ker se vsak ta 'nisem dovolj dober' napaja na centralnem izvornem NISEM DOVOLJ DOBER, je potrebno ozavestit ta izvorni 'nisem dovolj dober' pa bodo vsi ostali odpadli. In tudi, če v športu ne boste dovolj dobri, vas to ne bo ganilo, tega ne boste občutili, ker boste vedeli, da ste dobri, da ste dali vse od sebe in da ste vredni veliko več od te male pohvale oz. pozornosti nekoga.

Pozitivne afirmacije niso dovolj. Treba je občutiti, da smo vredni, da smo dobri.

Naj omenim, da ni enostavno puljenje te izvorne korenine, a je mogoče. Da bi si le ponavljali pozitivne afirmacije - mislim, da to ni dovolj. Treba je občutiti, da smo vredni, da smo dobri. Če nas nihče ne pohvali, se pohvalimo sami, kako dobro smo danes nekaj naredili, kako lepo smo okrasili božični venček, kako okusno kosilo smo pripravili. Ne čakajmo na nekoga zunaj, da to naredi namesto nas, ker verjemite, včasih ni nikogar tam zunaj, da bi to naredil, mi pa čakamo in čakamo in upamo, a si s tem  nabiramo dodatno jezo še na druge ljudi, ki nam le zrcalijo to, kar si sami mislimo o sebi. Zato ne čakajte na druge, naredite to sami. I ko boste zares začutili svoje besede, se bo to začelo odslikavati tudi zunaj vas in vam bo okolica pokazala, ali ste dovolj dobri in vredni ljubezni.

Ostali smo dvakrat oropani in prazni.

Ko izkoreniniš glavno korenino prepričanja 'nisem dovolj dober', se energija sprosti, pride do radostnega občutka, iz ramen nam odpade veliko breme, naš dih se poveča, čustva se sprostijo, zalijejo nas solze. Takrat okusimo tisto, česar so nas z legalnim ropom kot otroke prikrajšali, kar so nam vzeli brez vprašanja, mi pa smo mižali in molčali, da bi le bili sprejeti in da bi nas le imeli radi. A smo ostali dvakrat oropani in prazni.

Oko,solze
Treba je ozavestiti izvorni NISEM DOVOLJ DOBER.
PS

Ko imaš prepričanje, da si ne zaslužiš ljubezni, se lahko partner trudi na vse pretege, da ti pokaže ljubezen in spoštovanje, a boš ti naredil vse, da ga boš odgnal, da boš videl vse tisto, kar ti ni dal. Naredil boš vse, da bo odšel, kajti lažje to, kot da v tebi zbudi strah pred zavrnitvijo. Raje sam narediš in poskrbiš, da do tega ne pride.

Strah pred zavrnitvijo nas hromi tudi v ljubezenskem odnosu.

Potem, ko odide, rečeš, kako te vsi zapuščajo, kako si za vse sam, kako je svet nepravičen, kako si ti ne zaslužiš ljubezni in ko ti nekdo nekega dne reče, da je to zato, ker si je sam ne daš, in da drugi le odslikavajo to, kar ti misliš o sebi, si še bolj jezen na to dejstvo, na osebo, ki ti je to povedala, ker po vsem slišanem zdaj lahko še sebe kriviš za nastalo situacijo. In tako je krog sklenjen.

Vse se začne in konča pri nas samih.

A karkoli vidim, delam, pišem, raziskujem, opazujem, čutim, vedno pridem do ugotovitve, da se vse začne in konča pri nas samih. Res je, da so nas drugi zjebali, res je in ne zanikam tega, ampak če je to dejstvo, kaj lahko narediš? Živiš tako do smrti in jih kriviš za to, kar so ti naredili, ali pa si vzameš, kar ti pripada, kar ti je pripadalo že od prvega dne.

Za kaj se boš odločil, je vedno tvoja odločitev; prva je lažja, a je opeharjena življenja, druga je težja, a ti bo pokazala blagoslov, ki ga ne boš nikoli občutil s prvo opcijo. Dala ti bo vse, kar ti življenje nudi, dala ti bo to, po kar si prišel na ta planet, dala ti bo ljubezen in občutek, da si vreden ljubezni. To pa je bistvo vsega. Ker svet v katerem živimo oz. ne vem, če lahko rečem živimo, svet, na katerem smo, kateri se nam dogaja, je oropan tega občutka in stanje je, kakršno je, ker ljudje ne čutijo, da so vredni ljubezni. A smo je. Jaz, ti, katolik, musliman, gobavec, bogat, reven, črnec, belec, umetnik, poslovnež ... vsi smo prišli z istim namenom, a ker smo pozabili, to iščemo na različne načine in si praznino polnimo z različnimi nadomestki, ki nikoli ne dosežejo pravega bistva.

Ljubezen nosimo v glavah, namesto v srcih. O njej govorimo, a je ne čutimo. 

Vsi smo polni znanja o ljubezni, prebrali smo na ducate knjig, bili na številnih seminarjih na to temo, gledali smo jo v filmih, a dejstvo je, da jo nosimo v glavah in ne v srcih, da o njej govorimo in je ne čutimo.

Nimam recepta in ni vam treba slediti moji resnici. Najdite svojo, kakršna koli že je, občutki vam bodo povedali, ali ste na pravi poti, poslušajte jih. Verjamem, da se srečamo na poti, da si pomahamo z zastavico, da se podpremo, a svoje stopinje ne moremo videti, če hodimo po stopinjah drugih ljudi.

Sama si utiram svojo pot, sama puščam svoje odtise, določeni so globoki, določeni komaj opazni, a so moji.

Z ljubeznijo ...

deli