Pisava lahko o nas pove veliko več kot besede, ki jih piše. Vsaka poteza naše roke je namreč odraz naše notranjosti.

Kadar rečemo, da nekdo niti za seboj ne zna prebrati, mislimo na njegovo posebno, morda celo težko čitljivo pisavo. A tudi če je vsebina pisanja povsem nečitljiva, je pisava takega človeka lahko nadvse zgovorna.

Veda, ki se ukvarja z analizo in preučevanjem človeške pisave, se imenuje grafologija. In nobena skrivnost ni, da znajo grafologi iz naše pisave izluščiti kar dobršen del naših značajskih lastnosti. Če grafologija med ljudmi velja za precej prepoznavno, verodostojno in spoštovano, pa pri nas vendarle še ni tako splošno prisotna in uporabna na vseh področjih življenja, kjer bi lahko koristila. Še najbolj je v pomoč na pravnem področju, kjer pomaga pri prepoznavanju identitete pisca, drugod po svetu pa jo že s pridom uporabljajo tudi pri službenem kadrovanju, pri poklicnem usmerjanju, na vzgojno-izobraževalnem področju in pri izboljševanju medosebnih odnosov.

Kaj lahko razberemo iz pisave?
Čeprav pišemo z roko, je roka le pisalni instrument. V resnici pišemo z glavo. Možgani so tisti, ki usmerjajo našo roko. In vse, kar se dogaja v naših možganih, se odraža v pisavi. »Pisava je odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca, odraža tisto stanje, ki je trenutno tukaj in zdaj,« pojasnjuje znani grafolog Borut Pogačnik, ki nam je pomagal pri pisanju tega članka. Gre torej za neki barometer človekovega telesnega, čustvenega in mentalnega stanja, zato so vse lastnosti teh stanj razvidne iz pisave. Tako lahko iz pisave razberemo, kakšna je piščeva raven energije, njegovo razpoloženje in čustva. Razberemo lahko način mišljenja, socialne značilnosti, samopodobo, vrste motivacije, potencial za doseganje ciljev, nadarjenost, negotovost, komunikacijske in organizacijske spretnosti, integriteto, strahove in obrambne mehanizme. Veliko težje pa iz pisave razberemo njegovo starost, spol, poklic in morebitno levičnost, nikakor pa grafologija ni veda, ki se ukvarja s predvidevanjem prihodnosti.

Zakaj pisava ni vedno enaka?
Ker je pisava odraz našega trenutnega psihofizičnega stanja, je povsem razumljivo, da se spreminja hkrati z njim. Naša pisava tako zjutraj, popoldne in zvečer ni enaka, ker nista enaka tudi naše razpoloženje in energetska opremljenost. Zvečer, ko že čutimo padec energije, je tudi naša pisava vse bolj rahla in nitasta, torej podobna vijugam, namesto besedam. Različnost pisave se lahko kaže tudi znotraj posameznega besedila. Vsebina, besede, ljudje, ki jim pišemo, ljudje in stvari, o katerih pišemo … Vse to vpliva na našo pisavo. Kar bodite pozorni na to, s kakšno pisavo opisujete čustvene dogodke in s kakšno zgolj dejstva in podatke.

Ali lahko s pisavo spremenimo osebnost?
Ker pisava odraža našo dušo in psiho, se je seveda med razvojem grafologije pojavilo tudi vprašanje, ali lahko proces poteka tudi obratno. Lahko s pomočjo pisave spremenimo posameznikovo psiho? Seveda je to mogoče. S tem se ukvarja grafoterapija, pri kateri se najprej s pomočjo pisave in pogovora razbere, katere so tiste lastnosti, ki jih želimo pri posamezniku izvabiti iz podzavesti v zavest, nato pa oblikujemo temu primerne črke (in like), ki naj bi ponazarjale lastnosti, ki jih želimo spremeniti. Te tehnike mora posameznik nato izvajati zgodaj zjutraj ali zvečer, saj se takrat najbolj usidrajo v podzavest.

Preberite se
Grafologa Pogačnika smo prosili za nekaj osnovnih stvari, na katere so pri analizi pisave pozorni grafologi. Če torej želite mini grafološko analizo izvesti kar sami, vzemite brezčrtni papir formata A4, nanj napišite poljubno avtorsko besedilo in se pod njega podpišite. Nato pa bodite pozorni na spodnje stvari. Pomembne so značilnosti, ki se pretežno ponavljajo, saj je, kot smo omenili, pisava precej odvisna od naše čustvene in energetske sestavine. Predvsem pa je pomembno, opozarja Pogačnik, da značajskih lastnosti, ki jih odkrije grafološka analiza, ne jemljemo kot izrecno slabih oziroma dobrih. Vse lastnosti so v pravih okoliščinah lahko tako pozitivne kot negativne.


Naklon pisave
Pisava je lahko pretežno usmerjena v levo, v desno, ali pa je pokončna. Da lahko bolje razumemo pomen naklona pisave, moramo najprej razumeti zakonitosti pisnega prostora. Pisni prostor je vedno razdeljen na levo in desno stran. Psihoanalitsko gledano leva predstavlja 'jaz', preteklost, pasivnost, mater in introvertiranost, desna pa 'ti' (torej drugega), prihodnost, aktivnost, očeta in ekstrovertiranost. Naklon naše pisave torej pove, kam smo bolj usmerjeni.
Desno nagnjena pisava je značilna za bolj čustvene ljudi, trenutke in situacije. Gre za osebo, ki hoče nekaj doseči in je vedno usmerjena naprej in k nekomu drugemu. To so navadno osebe, ki iščejo podporo drugih.
Pokončna pisava, torej pisava, ki pretežno ni nagnjena ne v levo ne v desno, je pisava, ki odraža stabilne ljudi. Ljudi, ki ohranjajo ravnovesje med vsemi omenjenimi poli, ki jih predstavljata leva in desna stran pisnega prostora. Ta oseba je navadno opora drugim. Ljudje se zaradi njene stabilnosti zanašajo nanjo.
Levo nagnjena pisava je pisava človeka, ki se pogosto vrača k sebi. Je zaprt vase in navzven ohranja defenzivno držo. Pogosto imamo ljudje nekoliko v levo nagnjeno pisavo v času pubertete, ko smo v obdobju, ko iščemo samega sebe.


Odprtost oziroma zaprtost lokov
Črki m in n, pa tudi nekateri vstopi in zaključki besed imajo značilno obliko loka. Kako zapisujemo te loke, je prav tako precej sporočilno.
Kadar omenjeni črki (ter zaključke in vstope besed) pišemo kot črko u, govorimo o odprtih lokih oziroma girlandah. Te so značilne za izredno odprte ljudi. Odprte do vsega, do novih znanj, ljudi, spoznanj, vedenj, pa tudi do vplivov drugih. Njihova pretirana odprtost kaže tudi na izredno sugestibilnost.
Če m in n zapisujete po šolski predlogi, torej z lepimi 'hribčki', gre za arkade oziroma zaprte loke. Že iz poimenovanja je razvidno, da gre v tem primeru za zaprte ljudi, ki izredno cenijo zasebnost, veliko stvari zadržijo zase in redko kaj delijo z javnostjo. A hkrati so to osebe, ki navadno večino bremen nosijo same.


Ostrost pisave
Nekateri ljudje pišejo nadvse blago, da besede skoraj niso razločne, spet drugi delajo pri pisanju ostre kote.
Ljudje, ki črki m in n (pa tudi strešice nad č, š, ž) zapisujejo ostro, z ravnimi potezami, ki so nekoliko desno diagonalne, pišejo ostrokotno. Taka pisava izraža ostrost, agresivnost, odločnost, tekmovalnost, voljo do moči in prevlade.
Nasprotje tem so ljudje, ki imajo tako imenovano nitno pisavo, pisavo, pri kateri besede potegnejo v vijuge ali črte, tako da črke sploh niso več izoblikovane. Takšna pisava je značilna za mnoge diplomate. Nakazuje neodločnost, diplomatsko vedenje, modrost, tudi zvitost. Gre za ljudi, ki zlahka in brez težav zamenjajo stališče. Je pa tovrstna pisava tudi znak izgube energije. Navadno proti večeru, ko smo utrujeni, vsi pišemo nekoliko bolj nitasto.


Velikost pisave
Velikost pisave kaže odnos pisca do prostora. Tako pisnega kot prostora in okolice nasploh.
Ljudje z veliko pisavo so ljudje z močnim egom. Radi nastopajo, so veliko v javnosti, želijo izstopati in biti videni, tako kot zapravljajo prostor na papirju, pogosto tudi znajo zapravljati denar in čas. Njihovo delovanje je usmerjeno precej na podlagi čustev in čutov.
Male pisave imajo ljudje, ki so bolj razumski. Pri njih prevladuje funkcija mišljenja in niso toliko čustveni. So sposobni analitiki, ki se bojijo javnosti, in so bolj introvertirani. Pogosto so dobri vohuni.


Tvorni pritisk
Tvorni pritisk je pritisk pri pisanju, ki se najbolje pozna na hrbtni strani papirja.
Osebe, ki pri pisanju močno pritiskajo, so dobro energetsko opremljene. So bolj robustne, odporne, trdovratne in manj občutljive.
Osebe, ki pišejo bolj rahlo, veljajo za bolj občutljive, prizadenejo jih že malenkosti, in so precej spremenljive. Na njih je lažje vplivati in jim spremeniti mnenje kot osebam z močnim pritiskom.


Območja pisave
Pisavo vedno delimo na tri območja – zgornje, srednje in spodnje. V srednjem območju je večina črk, med njimi vsi samoglasniki. Zgornje območje je nad srednjim, to je območje, v katerega segajo črke b, d, f, h, k, l in t. V spodnje območje, ki je pod srednjim, pa segajo črke g, j, p, q in y. Tako kot je človekov psihični aparat po Freudu razdeljen na ego, superego in id, tudi sfere pisanja ponazarjajo te sestavine človekove psihe.
Srednje območje je območje ega oziroma jaza. Ponazarja naš funkcionalni jaz, torej to, kar v resnici smo, in kakšen odnos imamo do sebe (tudi v odnosu do drugih). Srednje območje predstavlja moč zdravega ega, ki uravnava med superegom in idom. Uravnotežena pisava z enakomernim srednjim delom kaže stabilnega in uravnovešenega človeka z zaupanjem vase.
Zgornje območje predstavlja superego, naše sanje, ambicije, težnje … Ljudje z visokim zgornjim območjem, torej s črkami, ki segajo visoko nad srednje območje, so povzpetniki, ljudje, ki si želijo več oblasti, več veljave, več pomena. Pogosto imajo tako pisavo ljudje na vodilnih položajih ali politični voditelji.
Spodnje območje je območje ida, nezavednega in je povezano z vsem, kar se dogaja od pasu navzdol – z našo pripadnostjo družini, skupnosti, kulturi in z vplivom vseh teh vzorcev na nas, tudi s spolnostjo, instinkti, čuti, telesnostjo … Ljudje z izrazito spodnjo sfero so ljudje, ki jim bolj kot razum vladajo čuti in se radi predajajo instinktom. Iz spodnje sfere se da razbrati tudi naš odnos do spolnosti in morebitne težave.
Bolj ko so vse tri sfere uravnotežene, bolj je uravnotežena tudi piščeva psiha.


Podpis
Če jedro besedila nakazuje značajske lastnosti človeka, torej kakšen je človek, pa podpis predstavlja vse tisto, kar si pisec sam pri sebi misli, da bi okolica morala čutiti o njem. Navadno se ljudje podpisujemo s podpisom, ki je nekoliko večji od samega besedila, kar nakazuje, da si želimo v očeh drugih pripisati večjo veljavo, kot jo v resnici imamo. Če je podpis manjši od besedila, gre za človeka, ki se podcenjuje. Kadar pa je uravnotežen z besedilom, gre za človeka z zdravim ravnovesjem med predstavami o sebi.

Čitljivost pisave
Čitljivost pisave (tudi naslova na pisemski ovojnici) kaže naš odnos in spoštovanje do naslovnika. Če ne pišemo čitljivo, to kaže, da naslovnika ne spoštujemo dovolj, da bi se potrudili. Nasploh je iz tega razvidno tudi naše spoštovanje do drugih.