Tako se pehamo za materialnimi dobrinami, a na koncu odidemo praznih rok. Kaj sploh lahko odnesemo v božjem kovčku?

Dialog med Bogom in človekom, ki je pravkar umrl:

Bog:  Vzemi kovček, čas je, da greš ...

Človek: Že? Tako hitro? Imel sem še veliko načrtov…

Bog: Žal mi je, ampak čas je, da greš.

Človek: Kaj je v tem kovčku?

Bog: To, kar ti pripada.

Človek: Kar mi pripada? Misliš moje stvari ... obleke … denar …

Bog: Te stvari niso bile nikdar tvoje, pripadajo Zemlji.

Človek: So to mogoče moji spomini?

Bog: Ne, ti pripadajo Času.

Človek: Ali so to moji talenti?

Bog: Ne. Ti pripadajo Okoliščinam.

Človek: Ali so to  moji prijatelji in družina?

Bog: Ne, sin moj. Oni pripadajo Poti, po kateri si hodil.

Človek: So to moja žena in otroci?

Bog: Ne. Oni pripadajo tvojemu  Srcu.

Človek: Potem je to morda moje telo.

Bog: Ne. Ne ... Telo pripada Prahu.

Človek: Potem je to gotovo moja Duša?

Bog: Motiš se.  Tvoja Duša pripada meni.

Človek solznih oči in s strahom vzame kovček iz Božje roke in ga odpre ... Prazen!!

Zlomljenega srca, med solzami, ki tečejo po njegovih licih, človek vpraša Boga: Nikoli ni bilo ničesar moje?

Bog: Tako je. Nikoli nisi nič imel.

Človek: A vendar? Kaj je bilo moje?

Bog: Tvoji TRENUTKI. Vsak trenutek, ki si ga živel, je bil tvoj.