Presenetljiva odkritja kažejo, da je izid boja proti raku odgovor na življenjsko vprašanje, kdo bo koga izstradal, ali rak človeka ali človek raka.

Časopis New York Times je pred časom (12. maja 2016) objavil daljši članek o zgodovini raziskav raka. V njem lahko preberemo marsikatero zanimivost in presenetljive ugotovitve zadnjih odkritij. Sporočilo članka bi lahko povzel z ugotovitvijo »Kako hrana z visoko vsebnostjo maščob izstrada raka«.

Leta 1931 je dr. Otto Warburg dobil Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino za odkritje, da imajo rakave celice popolnoma drugačen energetski metabolizem kot zdrave celice. Tega genialnega raziskovalca in profesorja imajo številni poznavalci za največjega biokemika 20. stoletja. Med drugimi je bil njegov učenec Hans Krebs, po katerem je poimenovan Krebsov cikel (imenovan tudi cikel citronske kisline), ki pojasnjuje metabolične procese v mitohondrijih.

Rakave celice primarno zajemajo potrebno energijo tako, da anaerobno razgrajujejo sladkor v procesu glikolize. Brez sladkorja tako rekoč ne morejo preživeti.

Krebs je za svoje odkritje dobil Nobelovo nagrado leta 1937. Mitohondriji so celične organele, celične energetske centrale, v katerih potekajo biokemični procesi sinteze celičnih energentov. Mitohondriji v zdravi celici opravljajo še eno sila pomembno funkcijo: ob pravem času aktivirajo apoptozo, programirani samomor celice. Če pa celica odklopi mitohondrije, postane nesmrtna. Hkrati njen metabolizem preide v glikolizo, razgraditev glukoze brez prisotnosti kisika. To sta značilnosti rakave celice.

Prekinitev energetske oskrbe tumorjev

Toda povrnimo se k Warburgovemu odkritju razlike med rakavo in zdravo celico. Celica lahko zadovoljuje svoje energetske potrebe na dva načina: aerobno (ob prisotnosti kisika) v mitohondrijih in anaerobno (brez kisika) v citoplazmi. Produkcija energije v mitohondrijih in njeno skladiščenje v molekulah ATP (adenozin trifosfat) sta kar 32-krat učinkovitejša od anaerobnega načina. Toda energetika rakave celice deluje na anaeroben način, ki je prastara rešitev evolucije iz sveta bakterij, po domače ji pravimo anaerobna fermentacija.

Warburg je oblikoval rešitev za zdravljenje raka: energetsko oskrbo tumorjev lahko prekinemo z restavracijo aerobnega metabolizma mitohondrijev, kar bo »izstradalo« rakave celice. 

Rakave celice primarno zajemajo potrebno energijo tako, da anaerobno razgrajujejo sladkor v procesu glikolize. Brez sladkorja tako rekoč ne morejo preživeti. Warburg je oblikoval rešitev za zdravljenje raka: energetsko oskrbo tumorjev lahko prekinemo z restavracijo aerobnega metabolizma mitohondrijev, kar bo »izstradalo« rakave celice. To teorijo je zagovarjal vse do svoje smrti leta 1970. Warburg je med drugim odkril še, da rakave celice sproščajo obilje mlečne kisline, ki je strupena. Pojav se imenuje Warburgov efekt.

30 let pozabljena teorija in preobrat!

Toda kot se pogosto ponavlja v znanosti, njegove teorije »uradna« znanstvena srenja ni sprejela. V tem primeru je bila v igri prava znanstvena histerija, ki je sledila odkritju strukture DNK leta 1953. Genetika je postala velika moda, geni pa naša usoda. Skratka, znanstveniki so začeli brkljati med geni in iskati tiste, ki naj bi povzročali raka. Tak pogled je zakoličila Nobelova nagrada za odkritje onkogenov, ki sta jo leta 1976 dobila dr. Harold Varmus in dr. Michael Bishop. Rak je postal posledica genskih mutacij in rakava celica mutant normalne celice. Warburgova teorija je bila pozabljena še za nadaljnjih 30 let.

Znanstveniki so ugotovili, da spremembe v kromosomih niso primarni vzrok rakavih obolenj. 

Do obrata genetske dogme je prišlo šele leta 2006, ko se je končal projekt atlasa rakavih genomov (Cancer Genome Atlas – CGA). Cilj je bil identifikacija vseh mutacij, ki vodijo do raka. Toda številni rakavi tumorji niso kazali nikakršnih mutacij DNK in tudi končni rezultat projekta je bil za zagovornike porazen – s tem se je zrušila teorija genskega izvora raka. Znanstveniki so ugotovili, da spremembe v kromosomih niso primarni vzrok rakavih obolenj. Znanost je znova odkrila pozabljenega dr. Otta Warburga in njegovo tezo o »izstradanju« rakavih celic.

Huda odvisnost rakavih celic od sladkorjev

Dr. Craig Thompson (Memorial Sloan Kettering Cancer Center), ki se ukvarja s komunikacijo med celicami, je ugotovil, da sprememba, ki izvira iz aktiviranega AKT-proteina, sproža neizmerno požrešnost rakavih celic na glukozo in njihovo ponorelo razmnoževanje. Gre za motnjo negativne povratne zveze, ki ureja homeostazo. Tudi dr. Chi Van Dang (Abramson Cancer Center) je ugotovila hudo odvisnost rakavih celic od nenehnega žretja glukoze. Če je ne dobijo dovolj, začnejo hitro odmirati. Preboj pa prinaša teorija korejske biokemičarke dr. Young Hee Ko (Univerza Maryland). Oprla se je na ugotovitev dr. Warburga, da rakave celice izločajo obilje strupene mlečne kisline, ki se je morajo znebiti, če hočejo preživeti. Zato morajo odpreti številne dodatne pore na svoji površini, skozi katere lahko izločajo presežke nevarne snovi. Genialna biokemičarka je našla aktivno snov 3BP (3-bromopiruvat), podobno mlečni kislini, ki uspešno zapira pore na površini rakavih celic. Posledica je njihova smrt zaradi zastrupitve z mlečno kislino. Zastrupijo se »od znotraj«, s posledicami lastne pogubne požrešnosti. Zamisel je bila potrjena z več kot sto laboratorijskimi testiranji.

Presenetljivo odkritje – protirakavo delovanje češmina!

Hkrati pa je znanost odkrila še »stranski učinek« učinek metformina, starega zdravila proti diabetesu. Nekaj epidemioloških študij je namreč dokazalo, da ima protirakav učinek, vendar na žalost hkrati povzroča pomanjkanje vitamina B12. Bolj spodbudne rezultate dajejo preiskave berberina, izokinolnega alkaloida, ki ga vsebuje tudi pri nas znana zdravilna rastlina češmin (Berberis vulgata). Češmin so vrsto let načrtno uničevali okrog žitnih polj, ker je naravni gostitelj žitne rje. Morda pa bo osovraženi grm postal sovražen raku? Kakšna presenečenja še skrivajo »pleveli« okrog nas!

Ob upoštevanju Warburgovih odkritij bi morali preventivno kar najbolj zmanjšati delež nevlaknatih ogljikovih hidratov in ustrezno povečati delež visokokakovostnih maščob.

Dr. Warburg je bil zelo pozoren na svojo prehrano in je odklanjal vsakršno hrano, ki bi vsebovala ostanke pesticidov. Prepričan je bil, da kot metabolični strupi interferirajo s celičnim dihanjem in s tem posredno povzročajo rakava obolenja. Danes vemo dovolj tudi o zdravstvenih tveganjih hrane s preobiljem sladkorjev, od diabetesa in debelosti vse do rakavih obolenj. Še vedno pa se premalo pravilno prehranjujemo po Hipokratovem načelu preventive »Naj bo hrana tvoje zdravilo«.

Proč s sladkorji in več dobrih maščob!

Ob upoštevanju Warburgovih odkritij bi morali preventivno kar najbolj zmanjšati delež nevlaknatih ogljikovih hidratov in ustrezno povečati delež visokokakovostnih maščob. Te naj bi prispevale do 85 odstotkov vseh potrebnih kalorij! Mimogrede, rakave celice z anaerobnim metabolizmom »ne znajo« predelati maščob! Toliko bolj uspešno pa se ob maščobah razvijajo zdrave celice, ki hitro prerastejo rakave »sestradanke«. Tudi proteini niso nedolžni, saj smo brali opozorila WHO, da pretiravanje z rdečim mesom odpira vrata rakavim obolenjem. Toda prst je uperjen proti sladkorjem, s katerimi se nažirajo rakave celice. Torej že zaradi preventive proč z njimi!

Za številne bo to sila težko, saj jih daje »sladkorna zasvojenost«, kar s pridom zlorablja prehranska industrija.

Kdo bo koga – ali rak človeka ali človek raka?

Sestava prehrane, ki bi imela preventivni učinek proti rakavim obolenjem, naj bo:

- od 75 do 85 odstotkov kalorij iz zdravih maščob;
- od 8 do 15 odstotkov kalorij iz ogljikovih hidratov, pri katerih naj bo dvakrat več vlaknin;
- od 7 do 10 odstotkov kalorij iz kakovostnih proteinov.

Pri maščobah se seveda izogibajte procesiranim in hidrogeniranim maščobam. Priporočajo se olivno, bučno, sezamovo, konopljino in kokosovo olje, semena buč, sezama, kumine in konoplje ter živila živalskega izvora, kot so surovo in kuhano maslo, omega-3-maščobe in jajčni rumenjak, seveda vse iz sonaravne reje živali.

O pomembnosti vlaknin veste že dovolj, naj dodam, da povečan inzulin v krvi povečuje tveganje za raka. To je dokazal že dr. Lewis Cantley v 80. letih prejšnjega stoletja in se temu primerno v svoji prehrani izogibal sladkorju. Tudi vi ne dopustite, da vaš dnevni vnos nevlaknatih ogljikovih hidratov preseže 50 g. Pri vlakninah so seveda na prvih mestih zelenjadnice: stročji fižol, grah, cvetača, čebula, brokoli, brstični ohrovt in jagodičevje.

In še nekaj o proteinih. Povprečno zadostuje dnevni vnos na osebo 40 do 60 g proteinov, toda na žalost večina z njimi hudo pretirava. Ne pozabimo, da najdemo proteine tudi v stročnicah, oreščkih in semenih.

Danes imamo razvito skeniranje s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET), ki lahko prikaže mesta v telesu, kjer celice porabljajo obilje glukoze. Tam so rakave celice, zato PET uspešno locira tumorje.

Izid boja proti raku je odgovor na življenjsko vprašanje, kdo bo koga izstradal, ali rak človeka ali človek raka. Zakaj ne bi prakticirali tudi preventive z izbrano prehrano, saj je bolje preprečevati kot zdraviti?

Članek je bil objavljen v reviji Zarja.