Največja uganka človeštva ni le, kako si čim bolj podaljšati življenje, temveč je vroča tema neštetih razprav tudi skrivnostno dogajanje z našim umom in dušo po fizični smrti.

Nekaj odgovorov v to smer dajejo ljudje, ki so bili klinično mrtvi, a njihova zadnja ura še ni nastopila – in so se vrnili v svet živih, s katerega so za nekaj trenutkov ali ur odšli.

S seboj pa so z drugega sveta prinesli spomine o tem, kaj se jim je tam dogajalo. Spominjanja nekaterih so zelo jasna in živa, drugi se dogajanj na onem svetu spominjajo le megleno, nekateri opisujejo le občutke ob trenutkih prebujanja iz smrti.

Večinoma so v opisih naslikani tuneli svetlobe ali poti, ki se končajo z zlatim žarkom, vse skupaj pa je odeto v globoke občutke topline in ljubezni. A vedno ni vse tako lepo. Naše tokratne zgodbe so si med seboj zelo različne, sploh pa zelo drugačne od klasičnih, ko umrli srečajo dušo vodnico in jih v hipu prežame njen nebeški mir.

Preberite si izpovedi osmih ljudi, ki so smrt doživeli in preživeli vsak po svoje, in ne dvomimo, da vas bodo zdramile do te mere, da se boste z radovednostjo, kakšna bo smrt, soočili tudi sami.

smrt
Mark - smrt
dreamstime

Mark, 47 let
Nič ni imelo smisla, a čutil sem popoln mir
Zame je bilo, kot da sem padel v globok spanec. Vse je bilo videti svetlo in pisano, zdi se, da je občutek trajal več ur, toda ko sem se vrnil, se je izkazalo, da sem bil mrtev manj kot tri minute. Nisem se spomnil dejanj ali določenih stvari iz svojih sanj, samo čustev. Nič od tega ni imelo nobenega smisla, toda čutil sem mir, skoraj optimistični mir. Ko sem se vrnil, je vse zvenelo, kot da sem sredi množice ljudi. Trajalo je nekaj sekund in potem sem spoznal, da sem se zbudil v popolnoma tihi sobi. Moja vizija se je vrnila. Vse je bilo počasno, tako kot pri vklopu starega televizorja, za stabilizacijo slike je potreben čas. Na začetku je vse temno in zamegljeno, potem je vse svetlejše in ostrejše. Nato sem opazil, da je bilo moje celotno telo spuščeno od spodaj navzdol, toda občutek v dlaneh in stopalih se je vračal, toplota se je širila od središča telesa do okončin. Bil sem zelo zelo zmeden. Nisem se mogel spomniti, kaj točno sem naredil, preden sem umrl, trudil sem se tudi, da bi razpoznal katerega od ljudi v množici, ki je stala ob meni, a mi ni uspelo. Po petih minutah se je vse vrnilo v normalno stanje, razen noro bolečega glavobola, ki se je poslovil šele po dobri uri.

smrt
Evelin, Michael - smrt
dreamstime

Evelin (23 let) o izkušnji brata Michaela
Plaval je na turkizni napihljivi blazinici
Moj mlajši brat ima sladkorno bolezen tipa ena, in ko je bil star približno deset let, je doživel hipoglikemični šok. Spomnim se, da je skupina medicinskih sester tekla po stopnicah in nekdo je rekel: »Napad se je ustavil, vendar ni pulza.« Vzeli so ga v sili in pohiteli, moji starši pa so v bolnišnici povedali, da je čudež, da so ga uspeli prisiliti živeti na poti v bolnišnico. Ko sem ga obiskala, sem ga vprašala, kako se počuti, in mi je dejal: »V redu sem, a pred nekaj trenutki je bilo okoli mene vse glasneje in glasneje, dokler zvoki nenadoma niso začeli bledeti … in nato sem plaval na eni od številnih napihnjenih turkiznih blazinic, ki so lebdele vse naokrog, brez pomoči kogarkoli, kar plaval sem …. In bilo je lepo. Lahko gremo tja, ko me izpustijo od tu?«

smrt
William - smrt
pixabay

William, 34 let

Samo uideš v sanje in izgineš iz obstoja
Ni bilo navdušenja, strahu ali boja, pravzaprav se nisem zavedal, kaj se dogaja. Samo uideš v sanje in izgineš iz obstoja. Vse je nekako neresnično, kot da obstaja, vendar ne obstaja. Kot da veste, da je hkrati nekaj narobe, vendar iz nekega razloga to ni pomembno. Ali poznate ta občutek, ko sanjate, da se boste zbudili, vstali, si umili zobe, zajtrkovali, in se potem nenadoma resnično zbudite ter spoznate, da ste še vedno v postelji, vendar popolnoma zmedeni? Vrnitev je taka, kot da je bilo pred odhodom vse precej drugačno – a je razumeti, kaj šele razložiti občutke nemogoče. Kot da je vse okoli vas resnično, vendar niste stoodstotno prepričani, da ste v resničnosti.

smrt
Sofia - smrt
profimedia

Sofia, 52 let
Prijetni občutki so se ustavili, nadomestil jih je srh groze
Pred dvema letoma sem bila osem minut klinično mrtva, povedali so mi, da je bila to posledica prevelikih odmerkov heroina. Občutek je bil prijeten, toda morda je bil le posledica dejstva, da se mi je zdelo, kot da sem v pisanih sanjah. Imela sem občutek, da na svetu nimam več ene same skrbi. Čutila sem srce, kako je naenkrat začelo utripati kot noro, tudi znojiti sem se začela in vse okoli mene se je premikalo izjemno hitro, kot bi nastajal nekakšen vrtinec, takrat so se prijetni občutki tudi ustavili in nadomestil jih je srh groze. Spomnim se, kako je nekdo zavpil: »Izgubljamo jo!« Tik za tem sem umrla, zadnjič sem izdihnila, se otresla groze in samo mirno izginila. Ko sem se zbudila v bolnišnici, vmes je bilo le nekaj ur, se je vse obrnilo. Bila sem strašno zmedena in tudi preplašena, še naslednji dan nisem dobro vedela, za kaj je sploh šlo, in tudi vid sem imela nekako zamegljen. Danes seveda vem, da sem doživela obsmrtno izkušnjo, ki niti ni bila tako zelo grozljiva, vendar si je ne želim podoživeti. Tudi heroina, odkar sem umrla, ne uživam več.

smrt
Erik - smrt
pixabay

Erik, 27 let
Vprašanje, kje sem, kdo sem in kaj sem, mi ne da več miru
Počutil sem se, kot da padam in padam …. vse globlje. Samo neskončen padec, čeprav sem že ležal na tleh. Že čez nekaj sekund sem se zbudil. Okoli mene so bile zbrane medicinske sestre, moja mama in prijateljica. Ko sem bil spet oživljen, sem imel vtis, da sem se pravkar zbudil, tako kot vsak drug dan. A spanec ni bil prijeten, v meni je pustil nenavaden občutek teže in od takrat mi ne da miru vprašanje: kje sem, kdo sem, kaj sem?

smrt
Melania - smrt
pixabay

Melania, 41 let
Občutek, da je nekaj mene nekje ostalo, me še ni zapustil
Čutenje ob smrti je enako kot vsak večer, ko v domači spalnici tonete v spanec.
Čutite, da se tema približuje, vendar ne na nek strašen način, temveč povsem mirno, morda bi beseda spokojno še bolj ustrezala občutkom, ko se vate plazi smrt. V bistvu sploh ne veš, za kaj gre, in tako bi bilo vse lepo in prav, če se ne bi več zbudil. Zame je bil prihod nazaj zelo neprijetna izkušnja: bila sem zmedena, dogajanje pred smrtjo se mi je prikazovalo povsem zamegljeno, o svoji prihodnosti na tem svetu si nisem niti drznila razmišljati. Občutek, da je nekaj mene ostalo tam gor (ali dol), me še do danes ni zapustil, čeprav je od moje klinične smrti minilo že devet let.

smrt
Filip - smrt
pixabay

Filip, 28 let
Prebujanje po smrti mi bo za vedno ostalo v spominu
Imate občutek, da ste v najglobljih sanjah v življenju (kar je resnica), in ko se zbudite zmedeni od bolečine in ne veste, kaj se dogaja, vidite samo, da so vsi strašno zaskrbljeni zaradi vas. Skrivate svojo živčnost, prestrašeni ste, ker ne razumete, kaj, kako in zakaj. Zavedate se občutkov, ki so ostali v vas od pravkar doživete izkušnje, a vam niso najbolj ljubi. Ob vrnitvi v življenje sem bil sprva povsem buden, zbrane sem celo vprašal, koliko časa sem bil »odsoten«, a sem se potem proti svoji volji vrnil v temo – in se spet vrnil. Kaj se je dogajalo z menoj na »drugi strani«, se ne spomnim niti v prebliskih, za vedno pa mi bosta ostali v spominu prebujanji: občutek neverjetne utrujenosti in želja po spanju – kot da se bo v sanjah vse uredilo.

smrt
Artur - smrt
pixabay

Artur, 66 let
Bolečina je izginila in vsi problemi sveta z njo
Četrtega julija pred tridesetimi leti sem skoraj umrl za vedno. Katapultiran sem bil z motorja, z glavo naprej, in priletel sem v kamnito ograjo. Poškodovana glava, zlomljena rebra in poškodovana pljuča so le nekatere poškodbe, ki sem jih ob padcu staknil. Ležal sem ob cesti in umiral. V tistem trenutku sem doživel, kar po navadi imenujejo »izkušnje vse do smrti«. Občutek je bil kot potapljanje v temen bazen, poln vode, vse okoli mene je bilo črno in svet je postajal vse manjši in manjši. Počasen potop v neznano. Zvoki so postali oddaljeni in šibki, kot da bi se vse oddaljilo, in na čuden način sem začutil le mir. Bolečina je izginila in vsi problemi sveta z njo. Spominjam se, kako so mi pred oči prihajale slike mojih najdražjih … družinskih članov, prijateljev, celo domači psiček je prišel. Ljudje so se smejali, kuža je mahal z repom … Nato pa sem se nenadoma vrnil v življenje. Moja smrt je trajala le nekaj minut, vendar se mi je zdelo, da sem s prijetnimi družabniki na drugi strani neskončno dolgo. Lepo mi je bilo na oni strani.