V zadnjem času navdušuje Joe Dispenza, ki mu je s knjigo Placebo ste vi uspelo uročiti prenekaterega bralca. Avtor v jeziku moderne znanosti razlaga, da moč misli lahko zdravi ali ubija, da so prav naše misli najboljše zdravilo od vseh … Torej natanko to, kar je že pred drugo svetovno vojno pri nas učil Martin Kojc – parapsiholog, vizionar in med drugim prvi slovenski hipnotizer.

Je že tako, da je težko biti prerok v domači vasi. In tudi zato je Kojc dobro znan na Nemškem in Nizozemskem, kjer ponatisi njegovih knjig izhajajo še danes. Pri nas pa je bil dolga leta surovo šikaniran s strani komunistične oblasti in temu primerno prezrt. Zato so bili njegovi častilci lahko toliko bolj veseli posebnega posveta v državnem svetu, na katerem so se mnogi eminentni raziskovalci poklonili spominu na tega nenavadno drznega iskalca resnice.

Tisto, kar čutiš v srcu

»Ljudje smo bitja duhovnosti, zato brez duhovnih navodil preprosto ne zmoremo krmariti skozi življenje,« je v uvodnem nagovoru zastavil podpredsednik državnega sveta Matjaž Švagan. »In življenje so od leta 1935, ko je prvič izšlo znamenito Kojčevo delo Učbenik življenja, ni bistveno spremenilo. K boljšemu samospoznanju ni prispeval ves epohalni napredek tehnike. V mnogočem je kvečjemu le še pospešil odtujenost človeka od samega sebe ter omogočil beg pred seboj in svojimi notranjimi problemi, ki jih s pomočjo tehničnih pripomočkov sedaj morda še lažje zakriva.«

Z duhovnim pogledom na življenje, je nadaljeval Švagan, so najverjetneje povezani tudi mnogi pojavi, ki jih današnja znanost ne priznava ali le s pridržki. »A že Albert Einstein je izjavil, da je znanost brez vere hroma, vera brez znanosti pa slepa – da obe torej hodita z roko v roki in tesno druga ob drugi. Intuicija predstavlja nenehen izziv razumu, medtem ko je smisel življenja nekaj, kar človek preprosto čuti v srcu.«

Ob tem se lahko samo vprašamo: kdo je pravzaprav bil ta skrivnostni napredni mož po imenu Martin Kojc, ki je še danes zmožen iz politika izvabiti take besede?

kojc1
Martin Kojc
Revija Zarja

Kojc, novi čudežni zdravnik

Bil je nekdo, ki ga je bolezen zgodaj prisilila k raziskovanju psihologije, filozofije in predvsem vsega duhovnega. Po znanje se je odpravil v tujino, in sčasoma v Berlinu odprl duhovno posvetovalnico ter tam med mnogimi drugimi zdravil slovito Marlene Dietrich. Predaval je marsikje, največ na Nizozemskem. V evropskem tisku so takrat izhajali članki z naslovi, kot je recimo Kojc, novi čudežni zdravnik.

V Berlinu se je srečal z mnogimi naprednimi misleci, trčil ob številne idejne tokove … A ko si je oblast prigrabila pošast po imenu Adolf Hitler, se je moral vrniti v domovino, v rodno Središče ob Dravi. Tam je do konca svojih dni pilil svoja dognanja in nam jih zapustil v več knjigah.

Njegovi nauki so združevali krščanstvo, budizem in vse druge mislece, ki so namesto v glavi resnico iskali v srcu. Ker je človek kovač lastne usode, je svoje bolnike učil tehnik za zaupanje do življenja. Prepričan je bil, da moramo živeti svoje vrednote, torej moramo živeti predvsem skozi svoja dejanja. Ob prvi slovenski izdaji Učbenika življenja leta 1935 je dejal, da ga bodo zares brali in razumeli šele v novem tisočletju. In res, slovenskim bralcem je bil povečini predstavljen šele po prelomu milenija. Zanimanje zanj je pomagal obuditi tudi rajnki predsednik Drnovšek.

Vihar v moji najstniški  glavi

Najzanimivejše pričevanje je v državnem svetu podal veleposlanik Franc Mikša. Ta se je s Kojčevim Učbenikom življenja daljnega 1968 srečal že kot gimnazijec. V papir zavitega mu ga je v roke skrivoma zaupala gospa, ki je takrat vodila ormoško knjižnico. Mladi fant ga je moral brati v nemščini, saj Kojcu v Socialistični republiki Sloveniji ni bilo dovoljeno objavljati. Že samo za posedovanje knjig, kot je bila Lehrbuch des Lebens, je bilo zagroženo do dve leti zapora.

»K mislecem, kot je bil Kojc, sem se obrnil, ker je takrat umrla moja dobra prijateljica, sošolka Ida,« se je spominjal Franc Mikša. »V tovrstnih knjigah sem želel predvsem izvedeti, ali se bova v kakem prihodnjem življenju morda spet srečala. Moč misli zdravi ali ubija. Tako je pisalo v Kojčevi knjigi, in ta teza mi ni dala miru. Pravzaprav je povzročila pravi vihar v moji najstniški glavi.«

Kot otrok je bil bodoči veleposlanik nenavadno pogosto bolan. Pregrizel se je skozi večino otroških bolezni, skozi nekatere večkrat. Vsako leto je nekaj tednov prebil v ormoški bolnišnici. Zato se je odločil, da Kojcu sledi in njegove metode preveri v praksi.

In ni mu bilo žal. »V petdesetih letih, ki so sledila, nisem imel enkrat samkrat gripe in nisem preživel enega samega dne v bolnici. Pravzaprav sem imel v devetintridesetih letih delovne dobe en sam dan bolniške. K čemur sta gotovo veliko prispevali tudi zdrava prehrana in nekaj sreče. A prepričan sem, da so bila zraven tudi Kojčeva navodila, ki so se mi globoko zasidrala v podzavest.«

Branje Kojčevih razmišljanj ga je hitro pomirilo tudi glede izgubljene Ide in brata, ki je umrl nedolgo zatem. »Martin Kojc me je prepričal, da smo živeli številna prejšnja življenja in da skoznja počasi rastemo ter prihajamo do spoznanj. Veliko utehe sem našel v misli, da bom torej zelo verjetno še kdaj srečal Ido in brata. Obenem pa me je pomirilo zagotovilo, da je vsako naslednje življenje lažje, če smo se v prejšnjih dobro naučili svojih lekcij. Morda najpomembneje je bilo, da me je Kojc naučil, da sreča ne obstaja niti v preteklosti niti v prihodnosti, temveč čisto in samo v sedanjosti.«

S pogledom je ustavil kolcanje

Za govorniškim podijem v državnem svetu so se zvrstili številni ugledni govorci in učenjaki. Veliki prleški mistik je bil med drugim opisan kot »nesporni mojster življenja in mišljenja«, »začetnik duhovne revolucije« in »velik nadaljevalec tradicije, ki sega nazaj vse do Pitagore in verjetno še dlje«.

Za dobrodošlo osebno noto je poskrbel mag. Bojan Šinko, ki je naprednega misleca predstavil skozi oči pranečaka. Strica Ikija, kot ga je klical, se spominja kot izjemno markantne pojave, ki ga je včasih samo pogledala, pa je mali Bojan že nehal kolcati. »Z mano se je skušal pogovarjati kot z odraslo osebo, zato ga pogosto nisem razumel … Še posebej ko mi je pravil, kako smo ljudje samo lutke oziroma šahovske figure, ki jih prasila premika po šahovnici. No, kljub temu da se mi je pogosto zdel nerazumljiv, je očitno že moral napraviti dovolj vtisa na mojo podzavest, da sem tudi sam postal psiholog!«