Eno od področji psihe človeka in osebnega in duhovnega raziskovanja je aspekt Sence, ki je mnogokrat nesprejet in zapostavljen v današnji družbi.
»Oseba ne postane razsvetljena s tem, ko si predstavlja in sega po svetlobi, vendar s tem, da omogoča temi (senci), da postane zavestna.« -C.G.JUNG
»Največja svetloba prebuja največje sence. Integriranje naših senc znotraj nas vodi do večje moči in resničnega spoznanja samega sebe.«
POT DO SAMEGA SEBE
Aspekt Sence je bil v vseh starih tradicijah pomemben del praks in delovanja, zahodna družba in cerkev pa sta je odrinili na stran, demonizirali in zamaskirali.
Živimo v svetu, kjer se učimo zanikati in ne izražati svoje bolečine, svojih strahov, tabujev, svojih Senc in vsega, kar ni družbeno sprejemljivo.
KAJ JE SENCA?
Na osebnem nivoju Senca predstavlja vse naše zanikane, potlačene, ignorirane, pozabljene dele nas samih. Jeza, bes, zavist, laganje, zamere, sodbe, pohlep, odvisnosti, sram, krivda, depresija, bolezni, poškodbe ali katerakoli druga čustva oziroma stanja, ki jih dojemamo kot neprijetna ali celo negativna, predstavljajo senčne dele nas samih.
Glavni vzroki naših Senc so odlomljeni deli naše osebnosti in te odlomljeni deli nato zaživijo svoje lastno življenje nekje globoko v našem nezavednem. Ker so ločeni od naše zavesti in odrinjeni na stran, jih kasneje naša zavest lahko dojema kot hudobe, umazane, strašljive ali celo negativne in zle.
S tem se v nas zgodi dualizem med zavestnim (dobrim) in nezavednim (slabim) delom nas samih ter vedno večja razcepljenost našega bitja.

sence duhovno
Čisto vsak od nas v sebi nosi svoje Sence, ki se začnejo razvijati v otroštvu, kot posledica zanikanja in ne sprejemanja neprijetnih občutkov, obnašanj in delovanj.
ps

Čisto vsak od nas v sebi nosi svoje Sence, ki se začnejo razvijati v otroštvu, kot posledica zanikanja in ne sprejemanja neprijetnih občutkov, obnašanj, delovanj. Kot otroci smo morali zatirati svoje občutke, čustva, nagone, izražanja, ker velikokrat niso bila sprejemljiva za naše starše in okolico.
Svoje Sence lahko srečujemo vsak dan, kot nerazumljiv odpor do nekoga, kot sodbe, kritike, konflikte, kakršnekoli odvisnosti, fizična, čustvena in psihična neravnovesja.
Čeprav je ignoriranje in tlačenje naših temnih delov postalo običajno in nekaj normalnega, je resnica to, da bežanje in zanikanje Senc le še bolj okrepi njihovo moč!
Zanikanje Sence in naše teme vodi le še k večji bolečini, trpljenju, obžalovanju in propadanju. Ko se senčna-temna plat nas obrne proti nam, nas začne uničevati.
Carl Jung je senco poimenoval »sparing partner«; to je nasprotnik znotraj nas, ki razkriva naše napake in izostri naše sposobnosti. Senca je učitelj, trener in vodič, ki nas podpira pri odkrivanju naše resnične veličine.
Senca ni problem, ki bi se ga morali rešiti, ali sovražnik, ki bi ga morali premagati, vendar je prostor in del nas, ki ga moramo sprejeti in integrirati v sebi.
Senca je komunikator in vmesni člen med zavestjo in nezavednim.
O avtorju članka Igorju Štruclju, njegovem delu in drugih duhovnih temah lahko preberete na njegovem spletnem portalu lifessence.si
KAKO DELAMO S SVOJIMI SENCAMI
Narava Sence je zelo izmuzljiva, težko ulovljiva in se ne pusti krotiti na razumski način. Najti moramo svoj način dela s svojimi Sencami oziroma odrezanimi deli sebe.
Sence se izražajo na mnoge različne načine, vsem pa je skupna vloga žrtve (žrtev ne more sprejeti odgovornosti za sebe in vedno krivi druge), odvisnosti in projekcije, ki jih polagamo izven sebe na druge v obliki sodb, kritik, obtoževanj in ne prevzemanja odgovornosti za svoj vpliv na okolico. Ravno tako je pomembna ignoranca oziroma nevednost, za katero se ljudje mnogokrat skrivamo.
Naslednje kvalitete so nam lahko pri tem v izredno pomoč. Za soočanje s Senco najprej potrebujemo kvaliteten in reden stik s svojim resničnim delom sebe oziroma s svojo resnično identiteto in zavestjo. Če te redne in močne povezave nimamo, potem nas lahko stik s Senco povsem vrže iz tira in nas zapelje v kaotične svetove drame, kaosa in teme. Ta stik nas drži v ravnovesju in deluje kot steber na razburkanem morju.
Zavedati se moramo, kdo smo v resnici. In biti povezani z resnično močjo ter s pretokom življenja.
Zato je potrebno, da vadimo brezpogojno ljubezen, sočutje in sprejemanje samega sebe. To lahko počnemo na različne načine, vendar je dobro, da pri tem ne uporabljamo zunanjih materialnih ali duhovnih nadomestkov (angelov, bitij, energij, itd.), saj je pomembno, da ljubezen in sočutje prideta iz naše zavesti. 
Zakaj je to pomembno? Ko pridejo na površje naše zakopane skrivnosti, nas lahko hitro potegne stran od naše zavesti in ljubezni do sebe. Zato je dobro, da imamo prakso ljubezni in sprejemanja samega sebe.
Soočanje s Senco zahteva tudi ponižnost, iskrenost, ranljivost, krhkost do samega sebe. Če delujemo brez teh kvalitet, se lahko zgodi, da bomo vzvišeni, zaprti, trdosrčni, v ločenosti, sodbah, kritikah in podobnem. Ne samo, da se v takem stanju naše Sence ne bodo integrirale v nas, temveč bodo celo prevladovale nad našo voljo.

slika-10-101
Zanikanje senc in bežanje pred njimi le še bolj okrepi njihovo moč!
ps

Prav tako je pomembno, da spustimo (damo na stran) našo moč in svetlobni izvor oziroma naše najbolj duhovne, svetle in svete dele nas samih, da bi lahko vstopili v dele nas, ki niso razsvetljeni.
Mnogokrat se ljudje preveč povezujejo s pozitivnimi in »svetlimi« deli in tako svoje Sence še bolj zanikajo ter jim ne dovolijo, da bi jih sploh ogledali, kaj šele sprejeli. Dostikrat je premočno povezovanje s svetlobo le bežanje, zanikanje in predvsem maskiranje (kamufliranje) svojih »grdih, umazanih in zanikanih« delov samega sebe.
Preveliko povezovanje s svetlobo na način bežanja ali zanikanja le še povečuje naše sence.
Svoje Sence (neprijetne dele sebe) poizkušamo dojemati kot naše zaveznike ali sodelavce. Tako močno smo jih navajeni zanikati, odrivati in ignorirati, da nam je nekaj povsem novega, če jih rečemo »hey, ok, bodi z mano tukaj …«, »moja rana, moja jeza, moja zavist, dajva sodelovati in skupaj živeti«. Če nam uspe narediti premik fokusa iz ignoriranje in sodbe v sprejemanje in sodelovanje senca kmalu izgubi občutek ločenosti in tako tudi potrebo po prevladi – tako se nam lahko zgodi velik premik v življenju. Za to je po navadi potrebna vaja, pogum in nekaj truda.
ZAKLJUČEK
Če Senca ostane zaprta, postane kot Pandorina skrinjica, polna skrivnosti, za katere se bojimo, da bodo uničile vse, kar ljubimo in nam je blizu.
Vendar, če pa odpremo to skrinjico, odkrijemo, da tisto, kar je v njej, vsebuje moč, ki radikalno in pozitivno spremeni naša življenja. Takrat stopimo ven iz iluzije, da bi nas naša tema prevladala in tako vidimo svet v novi podobi.
Če želimo spoznati svoj resnični jaz, se moramo potopiti v svet Senc (senčni svet) in njen konstantni »življenjski pretok«. To iz-gleda kot zelo nevarno popotovanje, tako, ki bi še najbolj pogumne naredilo blede.
***Konec prvega dela o Sencah***